Učenci s Krka so si ogledali barjanska okna

Ljudem, ki živijo na Ljubljanskem barju, se ne zdi prav nič posebnega, če se jim pod nogami zatresejo tla, ko poskočijo ali ko mimo njih zapelje avto. Otrokom s Krka pa se je ta značilnost Barja zdela izredno zanimiva, saj na svojem otoku česa takšnega ne morejo doživeti. Ena od učiteljic, ki so jih spremljale, je z nasmehom na obrazu dejala: »Pri nas je samo kamen.«

V okviru projekta Ohranjanje in promocija vodnih biotopov, kali in barjanska okna za prihodnost (LOKNA), je na Ljubljanskem barju 17. 3. 2016 potekala ekskurzija za osnovnošolske otroke z otoka Krk in njihove učitelje. V uvodnem delu ekskurzije smo obiskovalcem na avtobusni vožnji preko Barja in Iškega vršaja predstavili razlike med barjanskimi in vršajnimi tlemi. Izpostavili smo tudi vodo, kot glavni element barjanske pokrajine. Površinske vode v Krajinskem parku Ljubljansko barje predstavljajo le 1 % površine parka, podzemne vode pa se nahajajo pod celotno površino parka. Na meji med vršajem in Barjem prihaja podzemna voda na površje v številnih naravnih izvirih, ki jih imenujemo barjanska okna. Obiskovalcem s Krka smo ta izredno zanimiv vodni pojav predstavili na nastajajoči Poti barjanska okna, ki vodi od Podkraja do reke Iške.

Podkraj leži na kraškem robu Ljubljanskega barja, kjer so številni kraški izviri. Eden izmed lepših prihaja na dan izpod cerkvice sv. Janeza Krstnika v Podkraju. Po tem svetniku sta dobila ime tako izvir kot potok Šentjanž, ob katerem smo začeli našo pot. Nadaljevali smo po poljski poti vse do Strahomerskih oken, kjer smo v okviru projekta LOKNA uredili razgledno ploščad za varno opazovanje izvirov. Preko slikovitih ilustracij, kart in shem, nastalih v projektu LOKNA, smo obiskovalcem predstavili, kje in kako nastajajo barjanska okna. Tako so učenci lažje razumeli pojav, ki so ga opazovali z razglednega podesta. Posebej zanimiva se jim je zdela sestava barjanskih tal, o kateri so se lahko prepričali na lastne noge in oči. Ob skoku na barjanskih tleh so začutili, da so ta zelo nestabilna. Zakaj je temu tako, smo predstavili ob očiščenem izsuševalnem jarku, v katerem so lepo vidne plasti črnice, šote in gline polžarice. Poudarili smo, da se mehke plasti barjanskih tal nadaljujejo v globino, ki seže ponekod tudi do sto in celo dvesto metrov, preden dosežejo trdno skalno osnovo. Po obisku nastajajoče Poti barjanska okna, smo se ob kraškem robu Ljubljanskega barja odpeljali do Bistre.

Že pogled na cesto, po kateri smo se peljali, je izdajal, da se v neposredni bližini nahajajo številni kraški izviri, ki ob močnejšem deževju prebijejo asfalt, in tako ustvarjajo luknje v cesti. Da se vozimo ob kraškem robu, smo opazili tudi ob pogledu na bližnji gozd, v katerem smo lahko videli skale. Pri Goričici smo obiskovalcem predstavili poseben tip barjanskih oken, prekrite kraške izvire. Gre za kraške izvire, ki jih prekrivajo barjanske plasti šote in gline-polžarice. Ta tip izvirov je v suhem vremenu zelo slabo viden, zato se ob njih nismo posebej ustavljali, pač pa smo nadaljevali našo pot naprej do Bistre. Tam smo si ogledali klasične kraške izvire reke Bistre, ki so poganjali tudi številne mline nekdanje kartuzije Bistre, danes pa ena od skupin izvirov Bistre napaja hidroelektrarno. V Gostilni Bistra smo poskrbeli, da smo »napolnili svoje baterije«.